14.10.2008
Objavljeno v Akcija, Drama, Film ob 22:02 avtor: FlyGirl
Po krajšem odmoru je spet čas, da napišem kaj sem kaj pogledala v tem času. Pravzaprav sploh nisem videla nobenega filma, ki bi bil vreden omembe, seveda z izjemo Mamma Mie, ki je res fenomenalen in zabaven ter si zasluži desetko, pa čeprav po mojem Piercu Brosnanu vloga pevca ravno ne paše. Drugače pa res vse pohvale.
No, pa gremo k tem, ki si nekega podrobnega opisa ravno ne zaslužijo. Na prvem mestu je na primer Meet Bill (2007). Aaron Eckhart in Jessica Alba sta napovedovala vsekakor bolj zabavno komedijo/dramo kot pa se je na koncu izkazalo. Bill nekega dne ugotovi, da ga njegova žena vara, kaj sledi si oglejte v filmu, če res ne boste imeli nič drugega za pogledat. Ocena: 4/10
Naslednji na seznamu je na primer The Incredible Hulk (2008), kjer je vlogo velikega zelenca prevzel Edrward Norton. O filmu ravno ne morem govoriti v presežkih, gre pa za dokaj gledljivo akcijo. Malo me je razočaral edino konec, ki očitno napoveduje še tretji del. Igra tudi Liv Tyler ter tako daje filimu še romantičen pridih. Ocena: 7/10
No, pa sem že pri dokaj šokantni drami The Babysitters (2007). Že naslov filma veliko pove, a vendar gre tokrat za varuške z dodatkom. Shirley je vsakdanja najstnica, ki se odloči nekaj denarja pridobiti s čuvanjem otrok. Pri tem pa je seveda ne moti dejstvo, da je zagledana v svojega “šefa”. Ko jo nekega večera le ta pelje domov, pa stvari ne ostanejo samo pri vožnji proti domu. Takrat se Shirley poda na dokaj nenavadno potovanje, kamor kasneje vključi še svoje prijateljice in pravzaprav postane njihova zvodnica. Ali veste kaj vaša varuška sploh počne? 
Permalink
10.09.2008
Objavljeno v Drama, Film ob 11:51 avtor: FlyGirl
Le kdo ne pozna Marka Chapmana? Še tisti največji nepoznavalci Beatlov in njihove glasbe so vsaj enkrat v življenju slišali za krvnika enega največjih bendov vseh časov. In Mark David Chapman je prav ta oseba, ki je usodnega osmega decembra 1980 pred hotelom Dakota v New Yorku štirikrat ustrelil v hrbet legendarnega Johna Lennona. Na veliko veselje večine je še vedno zaprt, kljub temu da je dobil dvajset let do dosmrtno, pri čemer so mu že petkrat zavrnili prošnjo za pogojni izpust, nazadnje avgusta letos.
Chapter 27 nam prikazuje Chapmana zadnje tri dni pred grozovitim dejanjem. Večinoma tava po New Yorku, predvsem pred Dakoto in čaka na Johna Lennona, da bi dobil njegov avtogram oziroma da bi mu zadal smrtni udarec. Gledamo predvsem Chapmanov notranji boj s samim seboj. Na eni strani z njegovo moteno osebnostjo, ki si na smrt želi ubiti Lennona, na drugi strani pa njegov alter ego, ki si na vse pretege želi preprečiti katastrofo. Na svojem čakanju Mark spozna tudi Lennovo oboževalko Jude, s katero celo uspe navezati kratek stik. Jude je upodobila Lindsay Lohan, ki celo ni tako patetično slaba kot smo je vajeni iz njenih drugih vlog. Kakorkoli, Mark David se kar hitro izkaže kot moten in neuravnovešen, zato tudi to znanstvo ne traja dolgo.
Če ne bi poznali dogodka, ki je zaznamoval milijone oboževalcev Beatlov in tudi drugih glasbenih fanov, bi se mogoče v trenutku, ko Chapman dobi Lennonov avtogram in ga ne ustreli, nekoliko oddahnili in pomislili, da je vendarle zmagal njegov pozitiven jaz. Šok je seveda sledil nekaj ur zatem, ko se je John Lennon vrnil in umrl pred očmi psihopatskega morilca Marka Davida Chapmana in svoje žene Yoko Ono.
Jared Leto je za to vlogo pridobil kar nekaj kilogramov in je tako zelo podoben resničnemu Chapmanu, da je že malce shrljivo.
Ocena: 8/10
Trailer:
Permalink
4.09.2008
Objavljeno v Drama, Film ob 23:15 avtor: FlyGirl
I’m Not There ali sedem obrazov Boba Dylana je drugačna, nenavadna in dokaj razmišljujoča zgodba o legendi ameriške glasbe. Gre za predstavitev njegove osebnosti iz različnih zornih kotov, ki Dylana prikazujejo glede na različna življenjska obdobja ter dejavnike, ki so nanj vplivali. Predvsem pa je vsak obraz prikaz njegove druge vloge, ki jo je imel v življenju (igralec, oče, zvezdnik…) Vsako vlogo upodablja drug igralec. V veliki meri gre za sama znana imena, kot so: Richard Gere, Heath Ledger, Christian Bale, Cate Blanchett,… Predvsem slednja se mi zdi fenomenalna in prekaša vse ostale.
Zgodba o Dylanu je tako prikazana na zelo poseben način, ki ga sprva ni tako lahko dojeti, sploh če si vnaprej ne prebereš vsebine filma, kar pa odsvetujem. Pričakovala sem bolj film v smislu Walk The Line, vendar mu ne seže do kolen. Za razliko od Walk The Line, ko se je končal in sem obsedela v kino dvorani ter si ga želela ponovno ogledati še enkrat, sem pri I’m Not There s kar se da hitrim korakom odšla iz dvorane, da ga slučajno ne vidim še enkrat. Vsekakor pa je tudi predolg in razvlečen.
Ocena: 6/10
Trailer:
Permalink
11.08.2008
Objavljeno v Drama, Film, Komedija, Triler ob 23:05 avtor: FlyGirl
Na morju sem uspela pogledati nekaj filmov, ki pa niso ali omembe vredni ali pa se mi preprosto ne da kaj dosti o njih napisat, ker je od tega že nekaj dni. Tako kot mi na dopustu sedejo lahki navadno ljubezenski romani, tudi pri filmih večinoma vzamem zraven kaj bolj lahkotnega, na primer kako neumno komedijo. Tako sem uspela po kar dolgem času, ko se je ta film kotalil po moji zbirki filmov, pogledati komedijo Daddy Day Camp (2007). Gre za povprečno družinsko komedijo, kjer je Eddieja Murpheya zamenjal Cuba Gooding Jr. Film ima na Imdb-ju oceno 2.1, sama bi mu sicer dala kako piko več, ampak to bi bilo v bistvu to.
Naslednji v zbirki je bil The Tattooist (2007). Tatuist se nekega dne nabode na samojsko kladivce za tetoviranje in od takrat naprej dobiva čudne nočne more, ki se sprevržejo v še kaj več. Sprva je deloval dokaj zanimivo, že sem imela upanje, da bo kaki dober triler, nato pa se je vse obrnilo na glavo z velikim pretiravanjem. Jason Behr je sicer zelo seksi, ampak to seveda ne spremeni dogajanja, kvečjemu ga na čase polepša. 
Če kdo ne ve, kdo je ta igralec, naj spomnim na serijo “Roswell”, kjer je igral eno glavnih vlog (Max Evans). Ocena: 5/10
Po Juretovem priporočilu sem si ogledala tudi The Illusionist (2006) z Edwardom Nortonom in Jessico Biel. Že Edward Norton sam po sebi je dovolj dober razlog za ogled filma, v tem pa je bil ponovno odličen. Eisenheim je mlad čarovnik/iluzionist, ki se zaljubi v prepovedan sad, Sophie (Biel). Po tem ko odkrijejo njuno druženje, se Eisenheim za nekaj let potuhne, dokler ne pride do ponovnega naključnega snidenja. Takrat se stvari šele začnejo zapletati. Nekje na sredini sem opustila idejo, da je film dober, vendar pa odličen konec popolnoma spremeni vso zadevo. Priporočam. Ocena: 8/10
Za naslednji film me je pa celo sram povedat, ampak ja, uspela sem ga videt komaj v letu 2008, torej več kot štirideset let po njegovem nastanku, in sicer sem si na morju vzela čas tudi za legendarnega The Graduate (1967) z Dustinom Hoffmanom. Sicer pa bolje pozno kot nikoli. 
Permalink
9.08.2008
Objavljeno v Drama, Film ob 21:28 avtor: FlyGirl
»Kevin sam doma« je odrasel, tudi seksati se je že naučil, čeprav zaenkrat svoje punce še ne zna pripeljati do vrhunca, v vseh drugih pogledih pa je ravno tak kot pred osemnajstimi leti (Home Alone je prišel v kina že leta 1990-v tem trenutku pa se počutim res staro!). Seveda govorim o Macaulayu Culkinu, katerega igra je za moje pojme ostala na nivoju desetletnega dečka, ki je takrat tako obnorel staro in mlado. Da ne bom nesramna, je treba priznati, da vsak dečko, ko ugotovi (če le ugotovi), da svoje izbranke nikakor ni sposoben pripeljati do nebes, s svojim klavrnim pogledom lahko deluje kot nebogljen desetletnik. Mogoče ga je torej takega naredila vloga in jaz podcenjujem njegove igralske sposobnosti.
Kakorkoli, Sex and Breakfast sploh ni tako slaba drama, kot bi človek pomislil po prvih dvajsetih minutah. Spoznamo dva para, ki imata težave v postelji, zato se odločita za posebne vrste terapijo, kjer poskušata rešiti svoje probleme s tem, ko se podata v skupinski seks s še enim parom. Preden pa pride do dneva d, vsi razmišljajo ali se naj v to podajo, ali kaj takega lahko reši težave, ali so sploh pripravljeni deliti svojega partnerja z nekom drugim in to zraven celo še gledati… Ali bi vi bili?
Enemu paru se obrestuje, drugemu ne. Tveganje je torej petdeset odstotno. Ali je vredno?
Ocena: 8/10
Trailer:
Permalink
25.07.2008
Objavljeno v Drama, Film, SF ob 12:46 avtor: FlyGirl
Pri takih filmih, se na koncu vedno vprašam ali se kaj takega v prihodnosti res lahko zgodi. Ne ravno prijetno je spoznanje, da nikoli ne reci nikoli, sploh zadnje čase, ko imamo res polne glave z globalnim segrevanjem, taljenjem ledenikov, umiranjem čebel, ki bodo posledično prinesle tudi izumrtje človeštva in podobno. Vseeno pa takšne filme rada pogledam in tudi sprejmem kako njihovo teorijo.
The Happening, nov film M. Nighta Shyamalana, ki nam je serviral tudi že Šesti čust, Nezlomljivi, Znamenja in Vas ob gozdu, prikazuje navadno torkovo dopoldne v Central Parku, ko se kar naenkrat zvrsti vrsta samomorov po celem New Yorku. Kasneje ti preplavijo vzhodno obalo ZDA. Ob tem spoznamo Elliota Moora in njegovo ženo, kako bežita pred neznanim. Čeravno nekje vmes Elliot ugotovi kaj bi lahko povzročalo samomore, pa ga Mark Wahlberg ni ravno upodobil tako kot treba. Na čase je deloval kot bebček. Ne vem ali je to bil tudi namen, a prej bi rekla, da ne. Vlogo njegove žene je prevzela Zooey Deschanel, ki je pravtako porazna. V ključnih momentih filma, kjer naj bi čustva prevzela igralca, tega nikakor nista mogla doseči. Vsaj ne pri meni, pa sem dokaj mehke sorte.
Elliot in Alma na begu skupaj s prijateljevo hčero tako doživita nekaj nenavadnih dogodkov oziroma samomorov na sto in en način. Najbolj pa popestri dogajanje, ko pridejo do hiše gospe Jones, ki nima pojma kaj se zunaj dogaja, saj pravi, da se svet ne zanima zanjo, zato se tudi sama ne zanj. Precej čudaška starka jim tako zagreni še zadnjih nekaj ur, dokler se vse skupaj ne konča tako iznenada kot se je začelo.
Ocena: 8/10
Trailer:
Permalink
19.07.2008
Objavljeno v Drama, Film ob 13:44 avtor: FlyGirl
Po 11.9. je bilo narejenih že kar nekaj filmov v smeri Amerika-vojna-Irak-patriotizem-Afganistan, tako da Stop-Loss ni ravno noviteta. Že nekajkrat sem si rekla, da imam dovolj ameriškega patriotizma in pranja možganov, a vseeno vedno znova pogledam kakšen tak film. Včasih sicer nehote, a Stop-Loss sem pogledala zavestno, tokrat predvsem zato, ker me je zanimalo, kako se bo znašel Ryan Phillippe, ki me do zdaj še ni razočaral.
Stop-Loss je zgodba o vojaku, ki se vrne iz Iraka v rodni Teksas, vesel, da je vojna za njim in bo končno dobil odpust iz vojske. Njegovo veselje pa ne traja dolgo, saj hitro ugotovi, da so mu odpust preklicali in da se mora znova vrniti v Irak. Šokiran, da mu lahko sploh prekličejo že obljubjeni odpust in da se mora znova vrniti, se odloči, da bo pobegnil in poiskal nekoga, ki bi mu pomagal rešiti se vojske. Na eni strani tako gledamo njegov beg, na drugi pa njegove kolege, kako se borijo z vsakdanjim življenjem po vrnitvi iz vojne.
Na srečo film ni tako naklonjen ameriškemu patriotizmu kot večina njemu podobnih, čeprav po eni strani le-ta na koncu zmaga. Šokira predvsem podatek, ki je dan na koncu filma, da so več kot 80.000 ameriškim vojakom preklicali že obljubljeni odpust (Stop-Loss) in so se morali vrniti na vojna območja.
Ocena: 7/10
Trailer:
Permalink
